Zlato pravilo

Predsedniki parlamentarnih strank so se zedinili, zlato fiskalno pravilo o uravnoteženem proračunu bodo zapisali v ustavo. Da bo Slovenija v prihodnje lahko zapravila samo toliko, kolikor bo ustvarila. Čeprav se je doslej veliko govorilo o tem, kakšne posledice utegne imeti ta sprememba ustave za socialno državo in gospodarsko rast, je zdaj vse očitnejša še ena posledica. Predsednik SD Borut Pahor je zlato pravilo podprl zato, da se drugim na oblasti ne bi več dogajalo, kar se je njemu, ko so bile „vse ključne odločitve zlasti fiskalne narave“ nazadnje „zavržene na referendumu“.

V ustavi zapisano zlato pravilo bo seveda pomenilo, da bo vlada odslej vedno imela izgovor, da nima več kje vzeti, da bo pravice treba zmanjševati. Ne glede na pravico ne glede na skupino ljudi. In ne glede na notranje ali mednarodne finančne razmere. Četudi bi Slovenija v nasprotju z mednarodnim okvirom, v katerem deluje, kot edina evropska država dosegla visoko stopnjo gospodarske rasti, to ne bi pomenilo zmanjševanja višine javnega dolga, ki ga bo po novem omejevala ustava. Vsaj na kratki in srednji rok ne. Že napovedi o zmanjševanju javnega dolga se omenjajo izključno v povezavi z besedno zvezo „na dolgi rok“. Dotlej bo država lahko jemala edino doma. Ker bo tako pisalo v ustavi.

In država bo lahko jemala zgolj ljudem. Res je, ti lahko vedno gredo na ulice, lahko stavkajo, kot bo kmalu večina zaposlenih v javnem sektorju. Lahko gredo na referendum. To pa ne. Predsedniki parlamentarnih strank upajo, da to ne bo več mogoče. Da bo torej ustavno sodišče primernost vsakega referendumskega vprašanja lahko presojalo z vidika vpliva na javni dolg. Pardon, z vidika vpliva na v ustavi zapisano zlato pravilo. To pa je daleč od primerljivih referendumskih ureditev v Evropi. Številne države, drugače od Slovenije, sicer poznajo omejitve za referendume o nekaterih zakonih s finančnimi posledicami. A te omejitve veljajo za točno določena finančna vprašanja. Pogosto so celo zakoni, ki so izvzeti iz referendumskega odločanja, taksativno našteti. V Sloveniji pa bi, kot so si zamislili predsedniki parlamentarnih strank, v presojo na ustavno sodišče lahko poslali vsako zahtevo po referendumu. Ker bi, z malo domišljije, skoraj vsaka referendumska odločitev lahko imela finančne posledice, ki bi lahko ogrozile spoštovanje zlatega pravila.

Politika torej v boju z ljudstvom računa na ustavno sodišče. A morda je, nasprotno, prav ustavno sodišče zadnji branik, na katerega lahko računa ljudstvo. Pa ne zato, ker bi takšno upanje zbujalo samo. Razlog je nasproten. Ustavno sodišče že dlje časa išče vedno nove načine za izogibanje vsebinski presoji dopustnosti referendumskega odločanja. Predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič celo meni, da varuh ustavnosti te pristojnosti sploh ne bi smel imeti.